Če smo se včeraj vprašali, koliko kolajn lahko pričakujemo, selektor slovenske državne reprezentance Goran Vučković pa jih je ‘drzno’ napovedal pet, smo danes, ob zaključku turnirja, zadovoljno sešteli 10 kolajn v sedmih kategorijah. Na 6. SJO so si slovenski mladinci priigrali štiri zlate, tri srebrne in tri bronaste kolajne.

O zmagah in porazih smo se takoj po končani finalni zmagoviti tekmi mladincev do 19 let pogovarjali z ‘prvo zvezdo’ slovenskega mladinskega squasha, Blažem Porento.

Blaž, veljaš za prvi mladinski lopar v državi. Je to moteč pritisk pri igranju?

Blaž: Niti ne. Okoli sebe bi rad imel več dobrih igralcev, tako bi bila konkurenca večja in bi imeli vsi boljše treninge, vsi bi postajali vedno boljši in dosegali dobre uspehe po vsem svetu.

Zguljeno vprašanje, pa vendarle: kaj pomeni zmaga?

Blaž: Veliko. Nedavno sem prišel v kategorijo do 19 let in to je moja prva zmaga v njej. Že dolgo sem si želel zmagati prav na SJO, zdaj se mi je ta želja uresničila.

Kaj bi bilo, če bi se ti zmaga izmuznila in bi pristal na 2. mestu?

Blaž: To bi bil zame osebni poraz. Takoj bi šel trenirat, da bi naslednjič posegel po najvišjem odličju.

Igral si že po skoraj vsej Evropi. Kako bi turnirje v tujini primerjal z ljubljanskim?

Blaž: Po kakovosti igralcev ni najboljši, a se tu počutim najboljše, saj sem tu pač doma. Najbolj zanimivi turnirji so v Angliji, kjer se zberejo najboljši igralci sveta. Tam se res vidi, kdo je najboljši v tem športu. Nisem še igral v Angliji, upam, da bom drugo leto in da vidim, kje je moje mesto. Še posebej rad bi se preizkusil z igralci iz Egipta, ki veljajo za najboljše na svetu.

Pika Rupar je, ko smo jo pocukali za rokav, imela na obrazu še rdečico od sreče in naporov igre, ki jo je pravkar končala z zlato kolajno za vratom. »Uh, to je moja prva zmaga na mednarodnem turnirju, lani sem sicer zmagala na državnem prvenstvu. Občutki? Hm, še nisem čisto dojela, ampak ko sem dosegla zmagovito točko, sem že mimogrede začutila, da je to to; res, res doooober občutek,« se ji je zadovoljno smejalo. Zmaga pomeni potrdilo, da se splača truditi na treningih, da se splača narediti še tiste ‘tri dodatne šprinte’. Zmaga je pika na i, je dodala.

Zakaj igraš prav squash? Zakaj ne, denimo tenisa?

Pika: Stric je trener tenisa in me je želel trenirati, ampak mi ni ‘potegnilo’. Oče in mama igrata squash, tu pa sem ‘padla not’. Tako pač je, nekaj te pritegne, nekaj pač ne.

Se ti zdi, da si prikrajšanja v življenju, v svoji mladosti, ker moraš namesto na zabavo s prijatelji na trening?

Pika: Nikakor ne. Med tednom imam sicer obveznosti, med vikendi pa imam dovolj časa za socializacijo oziroma druženje s prijatelji.

Se boš resno posvetila karieri igralke squasha?

Pika: Hm, če bi iz squasha delala kariero, bi to postala služba. Mislim, da ne bi bilo več tako zabavno, kot je zdaj.

Tudi drugo mesto je ‘povsem v redu’

Da ne bi pisali samo o zmagovalcih, smo k mikrofonu povabili tudi ‘poraženca’ Kristiana Seinerja iz avstrijskega Graza. No, fant ni ravno poraženec, saj je med igralci do 17 let priigral srebro.

Kristian, kako je biti drugi? »Povsem v redu. Saj sem še mlad, 15 let imam, in zmage gotovo še pridejo. Proti današnjemu nasprotniku v finalu sem izgubil že včeraj, zato sem bil malo pod pritiskom. Ampak, vse je v redu. Nisem hudo razočaran. Vedel sem, kako ‘močan’ sem.«

Kristian je sicer že prekaljen igralec, igra osem let, v domovini je slast zmagoslavja občutil že večkrat, lani je zmagal na mednarodnem turnirju. V Ljubljani se mu pač ni izšlo. O squashu razmišlja dolgoročno, v mislih ima, da bi šel kasneje med profesionalce. »Življenja si ne predstavljam brez squasha.«

 

Vodja Squashlanda, Goran Milićević, ki je tudi glavni pobudnik in investitor novega centra, je seveda zadovoljen z dogajanjem v njem. »Že skoraj 30 let igram squash in želel sem si, da bi bilo pri nas več igrišč oziroma center, ki ima več igrišč. Takega v Sloveniji od zaprtja centra v BTC namreč ni, kraji, kjer je squash priljubljen, imajo po eno ali dve, morda tri igrišča. Trajalo je več kot desetletje, da sem našel primerno lokacijo, da smo preživeli svetovno gospodarsko krizo, ko banke niso dajale posojil, in zbral vsa dovoljenja ter zainteresiral še nekaj investitorjev – in zdaj je center, Squashland, tu. Spet imamo možnosti, da razvijamo ta šport, ki je pred leti že kar malo izgubil razvojni zalet. Želel bi si, da se podobni centri odprejo tudi v drugih regijskih središčih po državi, a v športu je težko dobiti investitorje. Da greš v tako vlaganje, moraš biti športni zanesenjak – in seveda imeti kapital.«

Goran Milićević vsekakor je športni navdušenec, pripravlja vrsto turnirjev – že čez mesec dni bo turnir veteranov, kjer prihajajo prijave tekmovalcev iz 15 držav.

»Trudim se, da bi Squashland postal nekakšno središče squash dogajanja v regiji, vse tja do balkanskih držav. Z Avstrijci in Hrvati se že pogovarjamo, da bi ustanovili regijsko mladinsko ligo. Zanimanje za ta šport se povečuje v vsej regiji, to pa je dobra popotnica.«

 

Ob koncu turnirja še nekaj zanimivosti:

  • odigrali smo 173 tekem / 8.973 točk
  • največ kovine (v našem primeru lesa) so domov odnesli Slovenci (4x prvi, 3x drugi in 3x tretji)
    • Škofja Loka – 3x prvi, 0x drugi, 3x tretji
    • Lesce Bled – 1x prvi, 1x drugi
    • Squashland – 1x drugi
    • Konex – 1x drugi
  • sicer so zmage šle še
    • v Turčijo – BU13
    • na Hrvaško – BU15
    • na Madžarsko – BU17

Besedilo: Vlado Kadunec

Foto: Tomaž Čampa in Vlado Kadunec

Pregled nedeljskih tekem

« 2 of 2 »