Po koncu evropskega ekipnega prvenstva divizije 3 v Lizboni je zaključno oceno prispeval še reprezentančni selektor Goran Vučkovič.
Več kot očitno je, da se konkurenca v skvošu množi hitreje od gob v spomladanskem obdobju. Na žalost smo v primerjavi z ostalimi reprezentancami močno podhranjeni v segmentih, ki so z vidika lastnega razvoja panoge zelo pomembni. To je število igrišč, na to vezano število v tekmovalni segment igre dejavnih klubov in posledično število igralcev.
Velikih sprememb na omenjenih področjih ni pričakovati, kar pa ne pomeni, da bomo sklonili glavo in se sprijaznili, da višje od trenutnih uvrstitev ne zmoremo. Omenjeno bo v prihodnje vsekakor treba vzeti v »zakup« in temu primerno zastaviti načrte in delo.
V obeh konkurencah imamo zelo mlado in dokaj perspektivno zasedbo igralcev in igralk. V vseh pogledih izstopa Martin in njegovo prisotnost je treba v naslednjih petih letih maksimalno izkoristiti. Ogrodje reprezentance je treba razširiti na šest fantov, ki bodo tvorili kakovostni vrh in drug drugega gnali do skrajnih meja za mesto v reprezentanci na tovrstnih tekmovanjih. Menim, da v tem obdobju ni realno pričakovati večjih sprememb v vrhu slovenskega skvoša.
Pri dekletih je slika podobna, le vrh je precej nižji, saj med dekleti ni izrazitih razlik v kakovosti med prvo igralko in tiste, ki zasedajo mesta od 3 do 5. Kar je seveda na ekipnih tekmovanjih prednost in ta prednost se je dodobra izkazovala tudi na tekmovanju na Portugalskem, saj je Pika zmagala na vseh tekmah. Recept je popolnoma enak kot pri fantih. Tvoriti reprezentanco 5-6 deklet, ki morajo ustvariti ustrezno tekmovalnost za končno selekcioniranje.
V začetku omenjeno pomanjkljivost slovenskih omejitev je treba izničevati s konstantnimi reprezentančnimi akcijami. Te akcije morajo krepiti reprezentančno povezanost, zdravo tekmovalnost in željo vseh vpletenih po neprestanem razvoju. Sistemski pristop je edina možnost za ustrezno kljubovanje velikim ali tistim s tradicijo, ki že zaradi številnosti lahko računajo na kakovost. Če bomo sami ubrali podobno strategijo, smo že zdaj zasidrani v zadnji diviziji za vse večne čase, ob takšnem ali drugačnem nihanju znotraj te divizije. Vse je odvisno od srečnega potenciala v najmanj petletnih ciklusih. Vsekakor premalo za višje cilje.
Zato bo potreben določen premik v glavah vseh, sprva pri igralcih, potem trenerjih in ne nazadnje krovni organizaciji, ki bo morala takšen pristop podpreti v vseh pogledih.
Ob takšnem razmišljanju lahko sklenem, da osvojena mesta niso nekaj, kar bi z velikimi črkami zapisali na oglasna mesta. So pa vsekakor odraz stanja umeščanja naše kakovosti v izjemno kruto in visoko tekmovalno Evropo, obenem pa tudi dobro izhodišče za prihodnje napredovanje. Vsekakor je odločitev o prihodnosti naša, vendar rezultati bodo predvsem ali pa edino posledica trdega in kakovostnega dela in ne razpravljanja in besedičenja. Čas je začel teči že nekaj let nazaj!