"Ljubim squash!"

Največ igralcev je prišlo iz Nemčije, Italije, Slovenije, Velike Britanije in Madžarske, prijave visoko uvrščenih igralcev na evropski lestvici pa so zagotovile izjemno kakovost tekmovanja.

Poleg res zanimivih dvobojev izkušenih igralcev različnih starosti v ‘zrelih’ letih je turnir ponudil tudi nekaj zanimivih zgodb posameznikov iz pisane svetovne družine ljubiteljev squasha, ki so vsi po vrsti s širokim nasmehom zatrdili: ‘Ljubim squash!’ Z nekaterimi od njih smo se pogovarjali na zaključni zabavi v soboto, pred nedeljskimi finalnimi obračuni, zato so nam med drugim zaupali tudi svoja pričakovanja o končni uvrstitvi na turnirju.

Za squash ni nikoli prepozno

Mariza Ohlsson, s slovensko zvenečim dekliškim priimkom Bevčar, je v Slovenijo, deželo svojih prednikov, prišla iz ZDA. »Rojena sem bila v primorski vasici Kambreško ‘blizu’ Nove Gorice (vasica je sicer ob slovensko-italijanski meji, nedaleč od Kanala na Soči. Op. p.), družina pa se je po drugi svetovni vojni izselila najprej v Italijo, nato pa v ZDA. V Sloveniji sem bila že večkrat na obisku pri svojih sorodnikih, tokrat sem prišla samo zaradi tega prvenstva,« je ob sproščujočem pivu po dveh, zanjo – primerno letom – utrujajočih dneh tekmovanja dejala 76-letna Mariza, najstarejša udeleženka turnirja.

Squash je začela igrati v poznih štiridesetih. Prej je igrala tenis, vendar pa je squash, potem ko se je priselila v Denver, postal zanjo bolj priročen oziroma ‘prinožen’. »Squash center je bil le nekaj korakov stran od moje službe, tako sem čas za kosilo raje izkoristila za igro squasha. Nobenega globljega vzroka ni bilo, da sem tenis zamenjala za squash, šlo je zgolj za to, da so squash centri običajno v stavbah v samem mestu, torej praviloma bolj dostopni oziroma bližje kot teniška igrišča. Res pa sem potem ugotovila, da se zaradi bolj ‘stisnjenega’ prostora v squash centrih igralci hitreje spoznajo in intenzivneje družijo kot igralci tenisa, kjer so igrišča nekoliko bolj razpršena oziroma je vsako igrišče kot nekakšna ‘samostojna enota’,« se je razgovorila Mariza.

Squash povezuje ljudi

Kot predstavnica ameriškega podjetja je pri svojem delu veliko potovala po Evropi in kmalu ugotovila, da lahko mesto oziroma državo bolje spoznaš preko prijateljstev z lokalnimi igralci squasha, kot sicer, če si ‘zgolj’ turist. »Ko sem prišla v neko mesto, sem v telefonskem imeniku poiskala najbližji squash klub in vprašala, če bi bil kdo pripravljen igrati z mano. Tako sem dobila prijatelje po vsem svetu. Squash res povezuje ljudi. Nazadnje sem igrala v Iranu ter spoznala res prijazne in tople ljudi,« je še dejala Američanka slovenskih korenin.

So njena spoštljiva leta ovira pri igranju squasha, ki je znan kot hiter in zelo naporen šport, kjer nimaš trenutka, da bi zajel sapo? »Pozna se, da so moji soigralci običajno 20 ali 25 let mlajši, dve tekmi na dan pa sta zame tudi že malce preveč. Po dveh dneh sem res kar malce ‘izgorela’. Na mojo starost so me opozorila tudi že kolena…Ampak, reees sem uživala.«

 

Turnirji so njegov dopust

Karamatullah (Kama) Khan, Pakistanec, ki živi v ZDA, kjer je direktor in glavni trener squash kluba, je na turnir prišel z družino, ženo in hčerjo. »Čeprav se poklicno ukvarjam s squashem, sem zaljubljen v ta šport. Družinske počitnice vedno načrtujemo v povezavi z masters turnirji. Najprej pogledam, kje je v času načrtovanega dopusta kakšen turnir, nato naredimo načrt potovanja. Tako smo tokrat prišli v Evropo, kjer se bom poleg ljubljanskega turnirja udeležil tudi mastersa v Pragi na Češkem. Dopust bomo sicer izkoristili tudi za obisk mojega očeta, ki živi v Nemčiji, in brata, ki živi na Poljskem. Moja žena je Poljakinja, tako da bomo seveda obiskali tudi njeno družino.«

Skvoš za vzgojo dobrih ljudi

Kama, kot ga zaradi dolgega imena raje kličejo prijatelji, še pove, da se squash v ZDA uveljavlja kot del izobraževanja mladih. »Trenerji z otroci delujemo tako na fizičnem področju, tehniki igre kot na oblikovanju osebnosti. Učimo jih, kako igrati, kako se obnašati na igrišču, kako prenašati poraze in se veseliti zmage. Učimo jih, kako se obnašati tudi izven igrišča oziroma v vsakdanjem življenju. Naši treningi so usmerjeni v to, kako postati celovito dobra osebnost, ne le zmagovalec igre na igrišču.«

Smo velika mednarodna družina

Khan poudari, da večinoma igra na mednarodnih turnirjih, zato pogosto srečuje vedno ene in iste igralce. »Postali smo velika mednarodna squash družina, ki se z novimi poznanstvi vedno bolj širi. ‘Squash ljudje’ so praviloma prijazni, veliki prijatelji zunaj igrišča, na igrišču pa zagrizeni, a pošteni oziroma fer nasprotniki.«

»Ko mi je letalski prevoznik med Francijo in Slovenijo izgubil prtljago oziroma je prišla z zamudo, mi je Tomaž Čampa posodil svoj lopar. Res prijazno. Tudi organizacija turnirja in obturnirskih dogodkov je res na vrhuncu. V Ljubljano sem prišel tudi, ker me je zanimalo, kako je igrati v prvem lesenem igrišču na svetu. Vrhunsko prijetno. Prišel sem v finale, upam, da se bom jutri z zmago vpisal v zgodovino prvega lesenega ‘Squashlanda’ na svetu.« 

 

Imate odlično pivo

Če taka pohvala pride iz ust Irke, kjer je pivo ‘sveta pijača’, bo to že res. Orla O’Doherty prihaja iz Dublina, squash je začela profesionalno igrati pri 19-ih letih v Veliki Britaniji, nato se je za dobri dve desetletji kot trener v univerzitetnih kampusih ustalila v različnih koncih v ZDA. »V Ameriki je priljubljenost squasha v velikem porastu, domala na vseh srednjih šolah in univerzah imajo ali pa gradijo centre z 20 do 25 igrišči. Kot trenerka tam nisem veliko igrala, pred tremi leti pa sem se vrnila domov v Dublin in se odločila, da se spet resno posvetim igranju squasha. In gre mi kar dobro. Pred tremi tedni sem prvič zmagala na masters turnirju, v Španiji, tu, v Ljubljani sem se prebila v finale. Že to, da igram finale prav na svoj 48. rojstni dan, je zame veliko darilo, če pa zmagam, pa sploh,« se je Orla prešerno smejala.

Piščanec s palačinko

Slovenije prej še ni poznala, nad našo deželo je preprosto navdušena in bo zagotovo še prišla, je dejala z iskrenim tonom v glasu. »Na veliko turnirjih sem že bila, tale vaš je eden bolje organiziranih. Vse, prav vse deluje; organizacija turnirja in dogodkov, informacije so hitre in natančne, hrana je odlična. No, hm, res je odlična, le sama sem bila malce nerodna, ko sem na krožnik naložila piščanca s pomfrijem in palačinko. Nisem vedela, da je to sladica, ampak itak rada mešam hrano in je bila kombinacija kar dobra …hahahaha«.

Orla je še dejala, da uživa v svojem ‘novem’ življenju igralke masters turnirjev. »Igre so bolj resne kot pri rekreativnem igranju, spoznaš kup ljudi, squash je odličen način spoznavanja novih dežel. Doživeti neko mesto, kot je recimo vaše, skozi druženje squash družine’ je izjemno doživetje in izkušnja. Priporočam!«

Besedilo in foto: Vlado Kadunec