Državno prvenstvo je že od ustanovitve Squash zveze Slovenije vedno predstavljalo najpomembnejši in najmočnejši turnir. Turnir, pri oziroma po katerem zmagovalci ostanejo zapisani za vse večne čase na seznamu prvakov. Temu primerno imajo vse igralke in igralci do tega tekmovanja poseben odnos in kdorkoli želi biti zapisan v zgodovino slovenskega squasha, enostavno mora okusiti slast zmage na tem tekmovanju.
Na žalost so me obveznosti zadržale in nisem uspel videti ženskega finala. Sem pa vesel, da je prišlo do spremembe na vrhu. Letos sem imel priložnost Pijo spremljati na nekaterih mladinskih tekmovanjih in lahko potrdim, da gre za igralko s potencialom dobre igralke. Ne smemo pa pozabiti, da je Pija še vedno bolj igralka tenisa kot igralka squasha. Pred kratkim je tudi v tenisu osvojila svoj prvi turnir. V takšnih okoliščinah se ni enostavno odločiti kako naprej in kateri igri dati prednost. Osebno so mi takšne odločitve zelo dobro znane in zato tudi vem, da se bo v relativno kratkem času potrebno odločiti. Če bo želja po vrhunskosti! V nasprotnem so možni različni scenariji, ki pa jih igralka ne bo več pisala sama, ampak bodo pri tem imele svojo besedo tudi tekmice.
V moški kategoriji je bilo slisati mnenje, da je finale opravičilo svoja pričakovanja? Osebno menim, da predvsem tista, ki so stremela k bolj enakovrednemu dvoboju. In ta so vsekakor bila izpolnjena. Nekateri so pričakovali, da bomo priča še enemu kratkemu finalu, v katerem bo prevladoval predvsem Martin in relativno hitro opravil z Rožletom. Upoštevajoč različne okoliščine, bi bil tak potek igre povsem pričakovan. Zakaj? Martin se ni izgubil tekme proti Rožletu in slednji v medsebojnih tekmah ni osvojil prav veliko nizov. Oba sta bila v zadnjem obdobju v Angliji, pri čemer je Martin v tujini praktično že od pričetka sezone. Pred kratkim pa sem slišal, tudi od Rožleta, da je sam nekoliko popustil pri svoji zavzetosti glede igre. Upoštevajoč vse to je bilo povsem realno pričakovati “enosmerno cesto”. Pa vendar je Rožle očitno na tekmovanje prišel ambiciozen iti do konca. Najprej je v polfinalu premagal (presenetil) Kavaša. Tekme nisem gledal in moram priznati, da prav veliko letošnjih tekem obeh tudi ne. Osebno sem sodil med tiste, ki so bili ob tem rezultatu presenečeni. Nekako se je v prejšnjih letih izkazalo, da Rožle ne more mimo Mihata, ko se ta odloči igrati resno. Ker je Državno prvenstvo najbolj resno tekmovanje, lahko sklepamo, da je Rožle naredil korak naprej? Finale! Če se še enkrat vrnem k uvodnemu stavku, bi lahko rekel dobra tekma. Z vidika negotovosti, štirih odigranih nizov, dobri uri tekme, vsekakor. Ostalo pa na žalost ni naredilo izjemnega vtisa. Samo malo bolj strokovno oko bi vsekakor zabeležilo veliko število nepotrebnih napak. Rožle jih je recimo samo v prvem nizu naredil 6. Martin tekmecu ni ostal dolžan. Po relativno lahko osvojenem prvem nizu je v drugem nizu pasivno cčakal, da bo Rožle nadaljeval z napakami. Ne glede na svojo pasivnost je imel rezultat še vedno povsem na svoji strani. Dokler se ni “odločil”, da bo tekmeca, kot radi rečemo, dobesedno vlekel nazaj v igro. To je bilo kljub vsemu preveč in Rožle je osvojil drugi niz. OK, včasih gredo igralci preko meje in zato plačajo ceno. Vendar potem se pričakuje, da se igralec med odmorom zamisli, vrne prvotni strategiji (če jo ima) ali jo po dobljenem oziroma izgubljenem nizu ustrezno spremeni. V tretjem nizu sem nekaj podobnega pričakoval predvsem od Martina. Ker tega ni bilo, smo podoben squash spremljali praktično do konca tekme, ko vidno utrujeni Rožle ni mogel več držati sebe in žoge v igri.
Na nek način sta zmagovalca oba. Dosegla sta nekaj, kar do sedaj še nista. Martin je obranil naslov, Rožle si je priboril možnost igrati za naslov. Martin bo vsekakor zmagovalec, ki bo zapisan za vse večne čase. Ne samo kot peti igralec, ki se je vpisal med nesmrtne, temveč tudi kot peti, ki mu je uspelo obraniti naslov. Vsekakor vredno priznanja in čestitk. Ne morem pa se znebiti občutka, da je upostevajoč vse, nekakšen moralni zmagovalec vseeno Rožle. Meni osebno se njegov dosežek zdi vseh pohval vreden.
Goran Vučković