»To, da sem prva na mladinski lestvici ESF v kategoriji za punce do 15 let, se mi zdi neverjetno. Nikoli si nisem mislila, da bom tako uspešna. Občutek, da si prvi na lestvici, je res fantastičen; nasprotniki gledajo nate drugače, bi rekla bolj s spoštovanjem,« pravi Sara Nedič iz Škofje Loke. Kaj več o sebi in o svojem odnosu s squashem nam je povedala, ko sva sedla za tipkovnico in se ‘pogovorila’?
Kaj je potrebno, da prideš na prvo mesto lestvice?
Kar veliko truda. Treniram 4-krat tedensko, po uro in pol, večinoma igro, zraven je pa še kondicijski trening po navodilih trenerja. Za dobro igro je nujna dobra fizična pripravljenost pa seveda občutek za igro; vedeti moraš kam in kako odigrati v določenem trenutku.
Kako pomembna je tudi psihična kondicija?
Nimam posebnih psihičnih priprav, čeprav bi bilo to bolj zdravo zame. Preveč se obremenjujem s tem, ali bom dovolj dobro igrala, ali bom zmagala. Pritisk je zdaj večji, saj se mi zdi, da vsi pričakujejo, da bom zmagala.
S kakšno mislijo stopiš na igrišče, ko gre za tekmo? Kaj, če gre za tekmico, za katero veš, da je močnejša od tebe?
Skušam pozabiti na vse: na to, ali je nasprotnica boljša, ali bo trener jezen, če izgubim … Poskušam se čim bolj sprostiti; pri tem si vedno govorim, da moram dati vse od sebe in bo, kar bo. Tudi če je nasprotnica močnejša, se trudim, da bi z njo odigrala dobro tekmo in iz tega nabrala čim več novih izkušenj.
Kako preneseš poraz?
Normalno sem po porazu malce slabše volje. Nihče ne mara izgubiti, še posebej, če si bil zelo blizu zmage. A poraza ne prenašam na druge tekme. Tudi če izgubim večkrat zaporedoma, vem, da še ni vsega konec, vem, da je pred mano še veliko turnirjev. To mi da zagon, da treniram še bolje, da na naslednjem turnirju zmagam.
Kakšen je tvoj običajni dan?
Po šoli – hodim še v osnovno šolo – je trening na mojem urniku štiri dni v tednu približno od 16. do 18. ure. Potem grem domov, večerja in delo za šolo.
Kaj pa prijatelji, druženje, zabava?
Pol dneva se s prijatelji družim v šoli, tudi na treningih imam prijatelje ….in to mi je kar dovolj druženja na dan. Vikende pa rada preživim z družino. Ali pa si vzamem čas zase. Ja, seveda, včasih bi šla ven tudi s prijatelji, a sem zaradi treningov običajno preveč utrujena. Treningi in turnirji ti vsekakor vzamejo veliko časa in moči. A tudi na turnirjih dobiš veliko novih prijateljev; zanimivo je, ker so iz drugih okolij in ker se z njimi pogovarjaš v angleškem jeziku. Več druženja z vrstniki v bistvu ne pogrešam.
Zakaj ravno squash?
Trenirati sem začela okoli sedmega leta. Squash mi je všeč, zato nikoli nisem razmišljala o kakšnem drugem športu. Večinoma sem zmagovala, zato tudi nisem hotela vsega tega kar pustiti v nič. Šport ti lahko pomaga pri sprostitvi, vsaj meni pomaga tako. Pogosto mi po napornem dnevu v šoli zelo ustreza iti na trening squasha.
Koliko je prehranjevanje pomembno za resno športno udejstvovanje oziroma da telo dela optimalno?
Pravilna prehrana je izredno pomembna, še posebej pred samim turnirjem. Temu posvečam kar precej pozornosti, poskušam jesti čim bolj zdravo ter zaužiti dovolj visokoenergijske hrane, bogate z beljakovinami. Najraje jem testenine s piščancem, izogibam pa se hitri prehrani. Nimam sicer posebnega strogo prehranjevalnega režima, ki bi se ga zelo trdno držala, za mojo primerno prehrano pa sicer zelo dobro poskrbi moja mama. Pred tekmo ne jem kaj bistveno drugače.
Kako pomemben je lopar za dobro igro? Če bi na primer lopar izgubila ali pozabila doma, in bi ti pred tekmo nekdo posodil svoj lopar, bi te to zmedlo?
Lopar je seveda zelo pomemben – lažji je, boljši je. Svoj prvi lopar znamke Tecnifibre sem dobila od očeta; ‘sedel’ mi je, zato se od takrat naprej držim teh loparjev. Seveda bi me motilo, če bi pozabila svoj lopar in bi morala na tekmi igrati z drugim, izposojenim, še posebej, če bi bil ta lopar bistveno drugačen od mojega. Ampak pred tekmo se itak ogrevaš, odigraš nekaj paralel, in bi se verjetno kar hitro razmeroma dobro navadila nanj.
Korona? Kako je vplivala na ‘tvoj squash’?
O, ja, kar velik vpliv ima na moj odnos do squasha, treningov, iger in tudi pripravljenosti. Lahko sem trenirala veliko več in bolje, saj ni bilo ravno veliko turnirjev. Motivacija je zdaj zelo velika: zelo si želim zmagati na vsakem še tako majhnemu turnirju.
Ti in squash čez pet, deset let?
Zaenkrat še nisem razmišljala, kako bo po tem, ko bom prestara za odprte mladinske turnirje. No, upam, da bom tudi takrat še igrala, tudi na turnirjih PSA. Ti turnirji so zelo močni, težki, saj se jih udeležijo najboljši igralci z vsega sveta. Poleg squasha me trenutno ne zanima kaj posebno drugega. Včasih preberem kakšno knjigo.
Sanjske počitnice?
Moje sanjske počitnice bi bile v Italiji. Na turnirju, s svojo družino. V Italiji sem bila na turnirjih dvakrat, zelo mi je bilo všeč. Še posebej takrat, ko sem zmagala. Letos pa bi si zelo želela, da bi šla z menoj tudi moja družina.
Vlado Kadunec