Pred nekaj dnevi se je končalo svetovno ekipno prvenstvo za ženske, ki ga je organizirala francoska squash zveza. Rezultate verjetno že poznate, tako da se bom raje osredotočil na zakulisje. Vse skupaj je potekalo v širšem območju Pariza. Glavno prizorišče in hoteli za igralce in sodnike so bili komajda še v dosegu pariškega metroja in dejansko že v drugem mestu, Issy les Molineaux-u. Tu je bilo v športni dvorani postavljeno stekleno igrišče – glasscourt, dvorana pa je sprejela okoli 2000 obiskovalcev.
Poleg glasscourta so za izvedbo prvenstva uporabili še dva športna centra: Jeux de Paume et de Racquets v centru Pariza ter Saint Cloud na obrobju.
Jeux de Paume je športni klub z dolgoletno tradicijo v starem angleškem stilu. V njem najdemo tudi eno zadnjih igrišč za »real tennis« oz. jeux de paume v Franciji. Opisati, kako to igrišče zgleda in kako poteka igra, bi bilo preobsežno zato toplo priporočam, da zadevo poiščete na spletu, saj je vsekakor vredna ogleda.
Saint Cloud je čisto nasprotje, saj je moderen, relativno nov klub, v katerem ima svoj dom poleg squasha še fitnes in nekaj vodenih vadb.
Zanimivo je, da so uporabljali v vsakem klubu le po dve igrišči od štirih, kolikor jih oba kluba premoreta. Poleg tega pa so v Parizu klubi, ki bi zlahka sami gostili celo prvenstvo. Zakaj so si torej Francozi naložili dodatno delo z logistiko in obvladovanjem treh prizorišč?
Najverjetnejši (resnici na ljubo nepotrjen) razlog za to so finance, saj mesta prispevajo levji delež sredstev, potrebnih za organizacijo. V tem primeru so bila to tri mesta – Pariz, Issy les Molineaux ter Saint Cloud. To prakso potrjuje tudi zanemarljivo število komercialnih sponzorjev na tem prvenstvu in narava ostalih tekmovanj, ki jih v Franciji organizirajo. PSA turnirjev praktično ni, svetovnih in evropskih prvenstev pa so organizirali že cel kup. Lani so naprimer v Mullhousu organizirali svetovno moško ekipno prvenstvo, ki ga bodo ponovili prihodnje leto v Marseillu.
S sodniškega stališča je bilo prvenstvo organizirano solidno. Vsako tekmo so sodili po trije sodniki, vsega skupaj pa nas je bilo 16. Od teh nas je bilo pet WSF sodnikov, pet vabljenih nacionalnih oz. regionalnih sodnikov iz drugih držav ter šest domačinov.
Zdaj pa še nekaj podrobnosti o tekmovalnem delu in rezultatih.
Prvenstva se je udeležilo 17 držav, ki so prve tri dni tekmovale v štirih skupinah po sistemu round-robin. Prvi dve iz vsake skupine sta se uvrstili v četrtfinale, v skladu s pričakovanji je bilo to vseh prvih osem nosilk.
V četrtfinalih je tako Egipt premagal ZDA, Francija Avstralijo, Malezija Hong Kong, Anglija pa je bila boljša od Nove Zelandje. Edina država, ki ni bila postavljena med 4 nosilce a se je vseeno znašla v polfinalu je bila gostiteljica, kar je bilo za samo prvenstvo odlično. To je bila tudi prva uvrstitev ženske francoske ekipe v polfinale svetovnega prvenstva in novo pravilo, po katerem se razigravajo vsa mesta razen tretjega, jim je avtomatično zagotovilo bronasto medaljo.
V finale sta se pričakovano uvrstili prva in druga nosilka, Egipt in Anglija. Neverjeten podatek pri reprezentanci Egipta je, da jo sestavljajo prve tri in osma igralka na svetovni jakostni lestvici. Vodja reprezentance je bil štirikratni svetovni prvak in eden naboljših igralcev vseh časov Amr Shabana. Skratka zasedba, kateri bi karkoli drugega kot zlato pomenilo polom.
V finalu pa kljub vsemu ni šlo vse tako gladko. Nour El Sherbini, številka ena na svetu, je prvo tekmo finala izgubila proti Lauri Massaro. Prvi set je sicer dobila, a Laura se ni pustila odgnati in je vztrajno vršila pritisk na mlado Nour. Tej se je malce zatresla roka, trema in polna dvorana sta naredili svoje in Anglija je povedla z 1/0. Seveda pa to ni bil razlog za paniko, saj je bila kakovostna razlika v naslednjih dveh tekmah mnogo večja. Nouran Gohar in Raneem El Welily sta suvereno, brez izgubljenega niza odpravili Alison Waters ozirma Sarah-Jane Perry.
Tako je napočil čas za zaključno večerjo, za katero pa je treba priznati, da so jo gostitelji organizirali precej borno. Tako kot na slavnostni otvoritvi so bili namesto večerje na voljo le prigrizki, siri in sladice, kar je precej razburilo udeležence. Ti seveda te večerje drago plačajo, zaradi česar so tudi zahteve WSF bistveno drugačne.
Žal pa to ni bil edini organizacijski spodrsljaj. V klubu Saint Cloud, kjer je bila odigrana večina tekem, ni bilo tribun, posledično je bilo spremljanje tekem in sojenje skoraj nemogoče. Hrana je bila, včasih pa tudi ne. Prevozi so bili sicer na urniku, v praksi pa bolj na zahtevo in po potrebi. Dejansko so organizatorji ves čas »gasili požare«, kar pa jim je, moram priznati, dobro uspevalo.
Hvala bogu pa to ni imelo nobenega vpliva na gledalce, ki so spremljali zaključne tekme na glasscourtu. Tam je bilo vzdušje fenomenalno, spremljevalni program soliden, prav tako gostinska ponudba. In zopet lahko rečemo le: konec dober – vse dobro.
Marko Podgoršek