V soboto, 2. junija 2018, je potekalo žensko in moško člansko državno prvenstvo, ki je bilo zaznamovano predvsem z novimi mejniki. Na žalost z bolj negativnimi kot pozitivnimi predznaki, vendar pojdimo po vrsti.

Nizka udeležba verjetno ni presenetila nikogar, čeprav je bilo mogoče pričakovati kakšnega igralca več, še posebej tistih, ki bi utegnili krojiti razplet pri oziroma natančneje tik pod vrhom. Martin Mošnik se je podal v lov za nov rekord in ga brez večjih težav osvojil ter s tem verjetno postavil edini pozitiven mejnik. S to zmago je namreč na večni lestvici zmagovalcev najprestižnejšega pokala pomahal v slovo Klemenu Gutmanu, s katerim sta do letos združeno držala rekord sedmih zmag.

Čestitke Martinu! Ne samo za letošnjo zmago, temveč za resnično dolgo obdobje nepremagljivosti, pri čemer je treba poudariti, da je v vseh letih mejo kakovosti pridno zviševal in jo pred kakšnim letom dokončno postavil zelo visoko. S strokovnega vidika je bilo možno zaznati, da je vrh njegovega dometa že dosežen in višje verjetno ne bo šlo. Vprašanje pa je, koliko časa bo še uspel držati približek s tem dometom oziroma kako izrazit bo sestop s tega dometa v prihodnosti.

Osebno bom v prihodnje z zanimanjem spremljal tudi to, koliko in kaj bodo v naslednjih sezonah delali in naredili potencialni nasledniki. Resnici na ljubo jih prav dosti ni. Tisti, ki so doslej v finalnih obračunih okusili Martinov agresivni in intenzivni slog igre, so bodisi že odnehali, so že obrnjeni v klanec navzdol oziroma so dosegli plato, ki ga bodo z ustaljenim treningom lahko držali še nekaj let, vendar brez izrazitejšega vzpona med »nesmrtne« prvake.

Tako se prvi v vrsti nekako kaže mladi Blaž Porenta. Druga svetla točka letošnjega prvenstva, ki je upravičil moja pričakovanja in se po zmagi brez izgubljenega niza v četrtfinalu in polfinalu na kratko dokaj enakovredno kosal tudi z Martinom. Za Blaža, ki je imel dokaj neugoden žreb, je bila zelo pomembna že tekma v četrtfinalu. Spopad s klubskim partnerjem, Markom Hafnerjem, je bil sicer suveren, vendar so pričakovanja napovedovala težji dvoboj.

Na treningih je bil v zadnjih tednih bolj prepričljiv Mark, čeprav je do zmag prihajal na težji način. In ni odveč razmislek, da je bil ravno ta način zmagovanja njegova največja težava. O tem sva se z Markom pogovarjala že na treningih, in sicer da bo za višjo raven potrebna bolj raznovrstna igra, kjer bo delež napadalnih udarcev višji. Dobrih igralcev se namreč ne da premagati le z udarci v zadnji levi in desni kot, in dejstvo je, da se Blaž razvija v odličnega igralca, katerih temelj je odlična osnovna igra (udarci v omenjenih kotih), ki so jo sposobni igrati dolgo, se pri tem uspešno braniti in tudi napadati. Še izrazitejšo dominanco je Blaž prikazal v polfinalu, v katerem je povsem zasenčil drugega z jakostne lestvice, Žana Bombeka.

Nekoliko več sem pričakoval od ostalih mlajših igralcev, ki bi lahko, ali pa morali pokazati in narediti več. Jošt Dolinar je imel »igralno puščico« obrnjeno v napačno smer. Pri njem se na žalost to dogaja po zgledu »košarkarske puščice«, ki ob določenih igralnih situacijah pokaže, za katero ekipo je žoga in se po vsaki odločitvi njena smer spremeni. Da je tragedija še večja, se mu je to po osvojitvi mladinskega naslova v najstarejši kategoriji iz dneva v dan dogajalo tudi na treningih. Glede na pred kratkim doseženo polnoletnost bi pričakoval, da bo iz dneva v dan našel potrebno motivacijo in se že letos dokazal v kategoriji, ki bo od naslednjega leta njegova edina kategorija.

Edini, za katerega Jošt vedno najde rešitev, je leto dni mlajši Toni Drašler. Njegova usoda je bila zapečatena že z žrebom, ki mu je na prvi tekmi za tekmeca določil »prvaka«. Potem je Toni dobro nadaljeval, vse dokler mu Jošt znova ni »prodal« že znanega recepta o umirjeni igri, ki neučakanega Tonija povsem vrže iz tira in za katero v celotni sezoni ni našel ustreznega orožja.

Pomanjkanje »taktičnega orodja« je botrovalo porazu še enega od boljših mladincev, in sicer Žige Merčuna, ki je svojega trenerja, Damjana Adlešiča, podil vse do petega niza. Vendar je bilo ves čas tekme čutiti, da mu bo na koncu zmanjkala prava poteza in da enostavno še ni dovolj zrel. Je bil pa Damjan po tej tekmi zapečaten za nadaljevanje, ko je sicer že dodobra »nakrivljen« zaradi zoprnega išiasa še uspel dati lekcijo najmlajšemu na turnirju, Luki Kustecu. Luka je bil po »igri žreba« drugi najboljši mladinec in dosegel zavidljivo 7. mesto, vendar je to vse prej kot dejanski odraz realnega stanja kakovosti.

Kot vse kaže, smo priča menjavi generacij v najelitnejšem delu slovenskega squasha. To je dobro in prepotrebno. Razlogov je več. Starejši igralci so v prvi vrsti samo to – pač starejši igralci, ki imajo posledično prioritete drugod. Zato od njih ni pričakovati resnega dela, še manj pa kakovostnega squasha. Ta realnost je stalnica letošnje sezone, ko turnirji za jakostno lestvico samevajo, na tistih, kjer je število nastopajočih vseeno omogočilo izvedbo turnirja, pa je bila raven igre bolj amaterska kot zgledna. Na drugi strani mladina stoji pred vrati in kljub temu, da so vrata na stežaj odprta, nekako ni čutiti in videti, da so pripravljeni na »prevzemni« pohod. To ni dobro, prej skrb vzbujajoče, pri čemer trenerji in ostali doživljamo težko sprejemljivo frustracijo. Kot kaže, bo treba počakati na evolucijo, čeprav je že letošnje posamično člansko državno prvenstvo nakazalo in dokazalo, da je vse pripravljeno na revolucijo.

Poglobljene razlage ženskega dela prvenstva težko podajam. Čeprav med Bledom in Kranjem ni ravno devet gora, pa je ob skoraj identičnih časovnicah pomembnejših tekem nemogoče istočasno sedeti na dveh stolih. Sem pa dovolj tekem in iger videl skozi celotno sezono, predvsem pa spremljal večino igralk, da se brez težav »podpišem pod črto«.

Mislim, da ne bom nerealen, če zapišem, da je kakovostni vrh ženskega squasha pod ravnjo moških kolegov. Vendar je krog potencialnih kandidatk za sam vrh neprimerno širši, kar daje ženskemu delu potrebno negotovost in posledično scenarij, ki je bolj po godu večini akterjev in gledalcev.

V polfinale sta se prebili Sara Rojnik in še ne 15-letna Nika Urh. Mogoče je polfinalna uvrstitev mlade Blejke za mnoge presenečenje, vendar je Nika skozi celotno sezono kazala konstanten razvoj in kar je še pomembneje, po tej poti lahko še močno napreduje. Res je, da je imela splet srečnih okoliščin, kajti v četrtfinalu bi se najverjetneje pomerila z Nado Bambič in ta dvoboj bi bil sila zanimiv. Vendar je bila Nada na žalost prisiljena odpovedati nastop. V drugem delu žreba sta v polfinale prišli Sara Hafner, ki je imela najboljši žreb, in Nina Kustec, ki je za preboj morala premagati Mojco Blažič, ki pa se je skozi celotno sezono ubadala s poškodbami in vsekakor ni na ravni prejšnjih let.

Oba polfinala sta bila nekakšen boj nasprotij – v prvem izkušnje proti mladosti, v drugem pa tehnična superiornost proti telesni. V prvem moram priznati, da nisem pričakoval presenečenja, čeprav rezultat kaže, da je bila Nika zelo blizu od prve do zadnje točke. Nina in Sara Hafner pa sta v zadnjih mesecih veliko delali na svojih pomanjkljivostih. Nina je veliko trdneje poprijela treninge, Sara pa je pridno in vztrajno krepila svoj tehnično-taktični repertoar. Zato se ni moglo z gotovostjo napovedati, v katero smer se bo nagnila tehnica, ki je na koncu vseeno »izbrala« boljšo tehniko. Nina in Sara Rojnik sta si še bližje, vsaka s svojim prednostmi in pomanjkljivostmi. Zato zmaga Sare po petih nizih kaže, da je med njima majhna razlika. Sara tretjič v finalu in druga zmaga, Nina drugič v finalu in drugi poraz. Je to področje, ki na koncu odloča?

Kakorkoli že, ne moremo mimo tega, da imamo tudi v ženski kategoriji dve generaciji, ki pa imata za razliko od moškega dela pred seboj še kar nekaj let tekmovalnega squasha. V prvo generacijo sodijo Sara Rojnik, Sara Hafner in Nina Kustec, v drugo pa Nika Urh, Manca Demšar in Pika Rupar. Ob tem pa individualnost vseh obeta zanimiva leta pred nami. Ob teh sta tu še daleč najizkušenejši Nada Bambič in Mojca Blažič, za kateri pa vseeno počasi napovedujem sestop s prestola, kajti leta na eni strani dajejo, potem pa nič več, vendar na drugi strani neprestano jemljejo in to jemanje z leti postane veliko intenzivneje.

Na koncu še o enem mejniku, in sicer izvedbi letošnjega prvenstva, ki pa je verjetno bolj dota lanskega dogajanja kot odsev neke strategije vodstva zveze. Prvič v zgodovini prvenstev smo bili deležni ločenega tekmovanja v moški in ženski konkurenci. S tem nismo bili zadovoljni in za mnoge, ki z akterji igre prebijemo iz dneva v dan ure in ure, je bila to grenka izkušnja KRUTE, VENDAR NEIZBEŽNE REALNOSTI. Ne gre iskati krivca za to, še manj kazati s prstom na nekoga, lahko pa si od naših južnih bratov sposodimo tisto »bilo i ne ponovilo se više!« Kot vse kaže, bomo v slovenskem prostoru po dolgi evoluciji le dobili pravi squash center, in kdo ve, mogoče so za ovinkom zametki nove slovenske revolucije v squashu. Sliši se tako dobro, da bi veljalo šampanjec odpreti že sedaj!

Goran Vučković