Tako pravi Marko Podgoršek, sodnik Svetovne squash zveze (WSF) in sodniški tutor Evropske squash zveze (ESF), edini sodnik za squash z mednarodno licenco pri nas.
Sodnik je postal, ko je Slovenska squash zveza na evropsko prvenstvo pred leti poslala svojo reprezentanco, pravila pa so zahtevala, da država udeleženka pošlje tudi enega sodnika.
»Na zvezi smo se dogovorili, da bom kot sodnik, čeprav brez izkušenj, a kot izkušen igralec squasha, lahko razmeroma solidno opravil to nalogo,« pove smeje. Nekaj o sojenju ga je podučil Vule (Goran Vučković), ki sodi med uveljavljene svetovne raziskovalce na področju preučevanja tekmovalnega nastopa v squashu, potem pa je znanje dopolnil še na sodniškem izobraževanju v italijanskem Bolzanu. Zaradi znanja jezika so ga najprej povabili na sojenje v Milano. Očitno se je izkazal, saj so vabila začela prihajati vse pogosteje.
Živeti se od sojenja ne da
»Zaradi sojenja sem na poti približno sto dni na leto. Sodelujem na turnirjih po vsem svetu, največkrat grem v Anglijo in Egipt,« razloži morda za nekatere privlačno ‘potovalno’ stran sodniškega poslanstva, vendar pa poudari, da se od tega ne da živeti. Organizator, ki ga povabi na turnir oziroma prvenstvo, sicer plača vse stroške potovanja in namestitve, dobi pa tudi minimalne dnevnice, pove Mare, ki se v Ljubljani preživlja s svojim podjetjem Ključavnica, kjer se dobi vse v zvezi s raznovrstnimi ključavnicami in ključi.
»Biti del velikega mednarodnega turnirja je obveznost in odgovornost, saj si, tudi ko nisi na sodniškem stolu, zavezan s kodeksom obnašanja tako okoli igrišča kot tudi izven turnirskega prostora, tako da si kakšne ‘resne žurke’ ne smemo privoščiti, dokler se tekmovanja ne končajo. V času turnirjev tako večinoma vidimo le hotel in squash igrišča, odvisno od urnika tekem, na katerih sodimo, pa morda lahko ujamemo tudi nekaj uric potepanja po mestu.«
Sojenje lahko predstavlja tudi velik stres
Sedenje na sodniškem stolu je velikokrat izredno stresno, še navrže Mare. »Pred meseci sem si denimo med sojenjem na turnirju Egyptian Open pred piramidami v Gizi izmeril utrip. Sedel sem popolnoma pri miru, srce pa mi je bilo s 120 utripi na minuto! Za tako povečan utrip je lahko več vzrokov. Recimo, kot primer enega od takih vzrokov bi lahko navedel sojenje v igri Egipčana Mostafa Asala, trenutno najbolj vročega igralca na svetovni squash sceni. Dvakratni mladinski svetovni prvak je pri svojih rosnih 20 letih že številka 4 na svetu, vsekakor pa ima potencial da poseže po prvem mestu. Ogromno prahu pa dviguje njegovo obnašanje na igrišču, natančneje gibanje proti žogi in umikanje od nje. Njegove tekme so lahko brez zapletov, lahko pa jih spremeni tudi v popolno sodniško moro. Takšna je bila njegova igra na pravkar končanem turnirju v Egiptu, kjer si je prislužil kazenski niz zaradi namernega oviranja in ga verjetno čaka nekajmesečna prepoved igranja. Takih igralcev in tekem je v svetovnem squashu še kar nekaj; imamo pa jih tudi pri nas v Sloveniji.«
‘WANTED’: sodniki
Mareta smo še vprašali, kako to, da je edini mednarodni sodnik pri nas?
»V Sloveniji je veliko pomanjkanje sodniškega kadra. V prvi vrsti zato, ker je to, kot rečeno, razmeroma precej stresno delo, ki, za povrhu, sploh ni plačano, dokler ne prilezeš na vrh iskanih in cenjenih sodnikov, ki pa so ‘nagrajeni’ le z osnovnimi dnevnicami, v bistvu ‘žepninami’. A je podobna zadeva tudi drugod po svetu; Angleži, denimo, kot zibelka squasha, imajo le tri sodnike najvišjega ranga. Sicer ima ta trojica bogato zaledje, a večinoma gre za starejše upokojene igralce klubske ravni, ki svojo ljubezen do squasha uresničujejo tudi preko sojenja.
Drugi, prav tako pomemben razlog za pomanjkanje sodnikov v Sloveniji, je tradicija, ki je še vedno razmeroma kratka. Preden nam pride v zavest, da so sodniki nujno potrebni in da se posamezniki, kljub prej navedenim zadržkom, odločijo za to dejavnost, mora preteči še kar nekaj časa. Tako ob pomanjkanju sodniškega kadra za tekme na domačih tleh običajno določimo pravilo, da igralec sodi naslednjo tekmo na igrišču, na katerem je bil poražen. Za težje tekme pa organizator med navzočimi nabere (lepo, lepo prosi!) tiste, za katere ve, da jim sojenje ni španska vas,« pojasni Mare.
‘Akademija’ za sodniško izobraževanje
Kot tretji razlog pomanjkanja sodnikov Mare omeni še problem izobraževanja. Očitno sta mednarodni krovni organizaciji (PSA in WSF) prepoznali ta problem in pred kratkim ustanovili organizacijo World Squash Officiating (WSO), ki bo odslej na globalni ravni skrbela za strokoven pristop in poenoten izobraževalni sistem sodniškega kadra. Izobraževanje bo potekalo preko spletnih seminarjev in izpitov, ki so podlaga za kasnejše preverjanje sposobnosti v praksi. Vsi, ki jih sojenje zanima, so zato vabljeni k obisku spletne strani www.worldsquashofficiating.com, še pove Mare, ki v tej organizaciji deluje v posvetovalni skupini kot predstavnik Evrope. Interesenti se za dodatne informacije lahko obrnejo kar nanj.
Kakšne lastnosti mora imeti sodnik?
Kot še poudari Mare, je predpodgoj za dobrega sodnika zmožnost dobre, pravilne in hitre odločitve, urejenost, točnost in korektnost. »Večina konfliktov nastane zaradi načina, kako je informacija – odločitev sodnika – podana in ne zaradi odločitve same. Zato dobrega sodnika odlikuje odlična sposobnost komuniciranja, ki je prijazno, nevsiljivo, spoštljivo, a odločno. Bistvenega pomena je, da je sodnik sposoben umiriti trenutne tekmovalne strasti in da ne pride do konflikta med igralcema ali celo med igralcem in sodnikom.«
Vlado Kadunec