Squash center, ki trenutno nastaja v Ljubljani, bi predstavljal precejšen zalogaj tudi za države, ki so večje, bogatejše in precej močnejše v squashu, kaj šele za Slovenijo.
Goran Milićević, mož, ki stoji za tem projektom, je okužen s squashem, odkar pomni. Prvi Squashland je odprl leta 1992 v enem ob nekdanjih skladišč v ljubljanskem BTC-ju. Klub z osmimi igrišči in dodatnimi dejavnostmi je cvetel petnajst let, do trenutka, ko se je najemodajalec premislil in nepremičnino oddal drugemu najemniku. Tam, kjer smo nekoč igrali squash, zdaj kupujemo Zarine obleke.
A Goran je bil odločen, da bo Squashland oživel in tako lahko po dvanajstih letih pridobivanja zemljišč in dovoljenj, iskanja investitorjev in zagotavljanja sredstev končno opazujemo, kako iz dneva v dan raste novi Squashland.
Kot privrženec zdravega življenja se je Goran odločil za uporabo naravi prijaznih materialov. Tako je na betonsko klet, v kateri bodo garderobe, masaže, savna in sanitarije, postavil zgradbo iz 26,5 tone jeklenih stebrov in 260 m3 lesenih panelnih plošč XLam.
Zgradba bo karseda samozadostna, energetsko pasivna, ogrevana s toplotno črpalko voda-voda in s sončnimi celicami na strehi. Sončnim celicam bo na strehi delal družbo zelenjavni vrt, ki bo zagotavljal surovine za vegansko restavracijo v pritličju. Kot v vsakem squash centru bo tudi v Squashlandu športni bar s široko ponudbo športnih napitkov.
Na 1350 m2 površine bo domovalo sedem igrišč CourtTech, po potrebi pa bodo lahko dodali tudi stekleno igrišče. Squashlandovi sosedi so hotel, plezalni center in dvorana za nogomet, kar bo vsekakor pripomoglo pri organizaciji mednarodnih tekmovanj in poletnih squash kampov.
Goran pravi, da tu ne gre zanj in njegove sanje, temveč za squash. In prav zato smo lahko prepričani, da Squashland ne bo le vrhunski športni center, temveč kraj z dušo, kjer se bodo ljudje vedno počutili dobrodošle.
Marko Podgoršek